03.07.2006

Prvič na Japonskem. Sodelujem na razstavi GIFTEX Design Collection 2006. Po zelo napornem tednu bom še nekaj dni preživela v Tokyu.

Celo dopoldne se potikam na območju budističnega templja Sensoji. Legenda pravi, da sta leta 628 dva brata v reki Sumida na trnek ujela kipec Kannon, boginje usmiljenja. Čeprav sta kipec znova in znova metala v reko, se je vsakič dvignil na gladino. Sensoji so nato zgradili v bližini reke v čast Kannon. Popoldanska neznosna vročina in vlaga sta najprimernejša za obisk še enega od glavnih svetišč v mestu, Meiji Shrine, ki se nahaja sredi gozda, v prijetnem zavetju sence dreves.

13.07.2006

S shinkansenom se peljem proti Kyotu, nato z avtobusom do Nare. Vročina je huda, vlaga izredno visoka. Skoraj neznosno. Med množico turistov se prerinem do templa Todaiji, ki je eden najbolj znanih in zgodovinsko pomembnih templjev na Japonskem. Zgrajen je bil kot glavni tempelj vseh budističnih templjev na Japonskem. V njegovi notranjosti sedi največji kip Bude (Daibutsu); njegova luknja v nosu je tak velika, da bi se lahko skrila vanjo. V lesenem templju prijetno diši in hladi. Okoli Bude se gnete množica radovednežev in vzhičeno strmi vanj. Zunaj se jeleni, glasniki shintoističnih bogov, prosto se sprehajajo in obiskovalce neumorno prosijo za hrano.

Z avtobusom nazaj v Kyoto, tukaj bom ostala samo dva dni. Že vem, da ta obisk ni zadnji. Ogledam si Imperial Palace, rezidenco japonske cesarske družine do leta 1868, grad Nijo ter zenovski tempelj Zlati paviljon Kinkakuji.

08.10.2006

Z Masatoshijem sva na nočnem ogledu mesta. Podava se v akvarij, kjer domujejo morske živali Pacifika in Tihega ocena. Turnejo začneva v 8. nadstopju. Počasi se spiralno spuščava do osrednjega rezervoarja, ki se razteza čez več nadstopij, tako da je mogoče opazovati živali iz različnih globin in perspektiv. Spijeva kavo in se vkrcava na Tempozan, največje kolo na svetu. Z višine opazujeva mesto, naju pa velika rumena polna Luna. Po večerji se nameniva proti mestnemu gradu, ki sameva v temi in tišini, močno osveljen z reflektorji. Končava z vijugasto vožnjo na vrhu mestnega hriba in občudujeva veličino in brezmejnost mesta s še te perspektive. Noč je mrzla.

09.10.2006

Z Masatoshijem sva pričela s treningi v hribovitem delu Kobeja. Učim ga Ki Nanbu Taiso in Genkije. Gre mu odlično. Na treningih bo moj pomočnik, zato časa nimava prav veliko. Vendar dovolj za vožnjo do Himejija in ogled znamenitega in najbolj spektakularnega gradu na Japonskem. Grad z leseno notranjostjo za razliko od drugih gradov ni bil nikoli uničen v vojnah, potresih ali požarih in se je ohranil v svoji izvirni obliki. Zunaj gradu se v vrtu Kokoen nahaja devet ločenih vrtov izdelanih v različnih stilih iz obdobja Edo.

11.10.2006

Z družino Takahashi smo na izletu. Kayoko nas z najetim avtom varno vozi v podeželsko območje v gorah, 30 kilometrov severno od Kyota. V ljubko avtentično japonsko vasico s slamnatimi strehami. Pojemo kosilo, spijemo čaj in se odpravimo na potep po vasi.

Zvečer nas vse čaka trening.

15.10.2006

V Kobe sem prišla v okviru projekta Svetovne Nanbudo federacije za razvoj nanbuda na Japonskem. Tukaj, v rojstnem kraju mojstra Yoshina Nanbuja, učim nanbudo. Pred mano je tukaj šest mesecev učil fant z Norveške, ki je učencem podajal snov predvsem z demonstracijami tehnik. Sama se bom stvari lotila malo drugače. Mislim, da bomo kar takoj pričeli z delom. Sedenja in gledanja je bilo dovolj, čas je za gibanje.

Skupina je zelo prijetna. Gospod Watanabe me je ob prihodu v Kobe z vso resnostjo seznanil z urnikom in delovanjem skupinice, gospod Takahashi in njegova žena pa sta prevzela skrb za moj želodček in dobro počutje. Kot kaže, se nam jih bo v prihodnosti še nekaj pridružilo. Vadili bomo v športnem centru v Ashiyi, kraju blizu Kobeja, in v šintoističnem svetišču v mestu Kobe.

Suvereno uporabljam japonske izraze za tehnike in dele telesa, ki sem se jih naučila zadnja leta. Večinoma me začudeno gledajo, saj jih ne razumejo povsem.

Tudi nocoj bomo trening zaključili z druženjem ob hrani. Noč bo dolga, zjutraj bo težko vstati. Zgodaj je potrebno na cesto odnesti smeti in po skypu ujeti še zadnje ponočnjake v Sloveniji.

18.10.2006

Zjutraj smo se s Kenom in Michiko odpravili na zelenjavni vrt. Najeli smo taksi, ki nas je odpeljal v hribovje nad Kobejem. Ko je postala pot neprevozna, smo po gozni poti pot nadaljevali peš. Vrt leži sredi divjega gozda, po katerem se sprehajajo divji prašiči in nad katerim vrši polno velikih krokarjev, ki smukajo kakije. Od dogodka na obrežju Kobeja, ko se mi je krokar vsedel na hrbet, se kar malo bojim in ves čas nosim kapo. Nihče ne ve, da bi se komu že zgodilo kaj podobnega ...

Zalili smo rastline, pobrali pridelek in si na kuhalniku pogreli doma pripravljeno meni najljubšo jed - curry z rižem. Za sladico smo se tudi mi posladkali s kakijem in spili čaj.

Pozno popoldne smo se peš odpravili nazaj v mesto. Zvečer nas je čakal še trening.

20.10.2006

V Kobe sem prispela točno mesec dni nazaj. Moje delo je učenje osnovnih tehnik in Kido ho vaj. Posvečamo se predvsem vadbi tehnik Ki Nanbu Taiso, Nanbu Ki Undo, Genki Nanbu Naikei Undo in Nanbu Sotai Undo. Z Masatoshijem se srečujeva tudi izven rednih treningov, ker ga učim dodatnih vsebin.

Z Watanabejem danes delava na popularizaciji nanbuda z oblikovanjem in izdelavo različnih reklamnih letakov in plakatov. To me še posebej veseli, saj pri oblikovanju uporabljam japonščino.

23.10.2006

V teh dneh se nam je pri vadbi pridružila gospa Suzuka, ki poučuje zgodovino Japonske na univerzi v Kobeju in se že več kot dvajset let posveča tradicionalnim japonskim plesom. Povabila me je, da v šintoističnem svetišču v Ninomiji v nedeljo njenim učencem prikažem del naše veščine, oni pa mi bodo predstavili ples Tsukushi-mai.

Starodavni šintoistični ples je namenjen bogovom vetra, zemlje in vode in je ob spremljavi etničnih glasbil prav skrivnosten. S Kayoko sva ob glasbi izvedli Ki Nanbu Taiso. Ob skodelici čaja smo na koncu izmenjali izkušnje in se pogovorili predvsem o načinu dihanja.

Na dan, ko ni bilo treninga, sem s shinkansenom odpotovala v Tokyo. Zjutraj sem postavila razstavni prostor, vsa oprema iz Slovenije je varno prispela po pošti že nekaj dni prej. Za pomoč na razstavišču sem prosila Yuko, ki mi je pomagala že na spomladanskem Giftexu in Aleksandra, ki je ravno zaradi dogodka prišel na Japonsko.

EU Gateway to Japan je projekt, ki poglablja medsebojne povezave med EU in Japonsko. Poleg 24 podjetij iz EU je bilo izbrano tudi naše, kot edino slovensko. Naš oblikovalski studio se predstavlja z lesenim pohištvom Tonija Kancilje. Na ta sejem smo se pripravljali že pred mojim odhodom na Japonsko.

Z Aleksandrom sva z vlakom obiskala obalno mesto Kamakura, ki je od Tokya oddaljeno dobro uro. Poiskala sva veliki bronasti kip Amida Bude narejen leta 1252, ki je z višino 13,35 metrov drugi največji kip Bude na Japonskem.

 19.11.2006

Naši treningi zdaj potekajo na dveh lokacijah, v športnem centru na Ashiyi in v šintoističnem svetišču Ninomiya v Kobeju. Skupina je predana, med nami pa se je vzpostavila tudi močna prijateljska naveza. Nekateri prihajajo kar v poslovni obleki; take naprosim, da odložijo vsaj kravato.

Danes je na Japonsko pripotoval tudi moj učitelj Doshu Yoshinao Nanbu, ki živi v Parizu. Vodil bo nekaj treningov.

25.11.2006

Zgodaj zjutraj se odpravim na goro Koyasan. S seboj vzamem tudi nekaj dodatnih oblačil, kajti rada bi prenočila v enem od samostanov na gori.

Koyasan je središče shingon budizma, sekte, ki jo je leta 805 na Japonsko prinesel Kobo Daishi (Kukai). Na vrhu gozdnate gore stoji več kot sto templjev. Okunoin, v katerem v večni meditaciji počiva Kobo Daishi, je eden najbolj svetih krajev na Japonskem.

02.12.2006

Sem v Nahi, na kratkem obisku prijateljice Kayoko. Spoznala sem jo leta 2006 v Španiji. V Kobeju je bila moja učenka le en mesec, potem se je preselila na Okinawo.

Z najetim avtom se potikava po otoku. Je čudovito, nikjer nikogar. Vadiva na peščeni plaži, uživava v prelepi naravi, občudujeva orhideje, praproti in druge pisane cvetlice.

V enem najlepših krajinskih vrtov na japonskem Ritsurin Koen že cvetijo slive. Pogled skozi dežne kaplje se razprostira čez obširne površine zelenega parka, vijolične cvetove, paviljone in ribnike.

V času kitajskega novega leta Japonci pogosto pripravljajo znano riževo jed mochi.

Na vrtu se nas je danes zbralo kar precejšnje število; eni so kuhali riž, drugi smo ga tolkli, da je postal kompakten in lepljiv, ženske pa so ga oblikovale v kroglice, v katere so vstavljale sladek fižol, alge, sezam in druge dobrote.

Pridna in vesela druščina se zvečer preseli v telovadnico, kjer nadaljujemo z vadbo.

09.03.2007

Ko ni treningov, obiskujem budistične templje in željno vsrkujem njihovo zgodovino, arhitekturno lepoto, poslušam petje menihov, se sprehajam in posedam po njihovih zenovskih vrtovih. Ko vstopim v star lesen tempelj, prepojen z dišečimi palčkami, se mi vedno orosijo oči, pa četudi se že v naprej pripravim, da se to ne bi zgodilo. Kyoto in Nara sta postala že moja stalna destinacija.

Sem v gorovju nad Himejijem, na gori Shoshazan. Engyoji, kompleks templjev, je ustanovil budistični menih Shoku. Potepam se po gozdu, srečam meniha, ki me prijazno pozdravi in svetuje, kam naj se napotim. Drugih obiskovalcev na hribu ni. Je tišina, počutim se varno in nikamor se mi ne mudi. Malo dlje posedim v poslopju, v katerem so snemali film The Last Samurai. Razmišljam o dialogu Kena Watanabeja in Toma Cruisa ...

12.03.2007

20.03.2007

Spet Kyoto. Udeležila se bom celonočnega tečaja kaligrafije. Pred tem pa še ogled zenovskega templja Ginkakuji in sprehod ob kanalu do Nanzenjija, glavnega templja istoimenske veje rinzai šole zen budizma. Vzdolž več kilometrov dolge poti se razprostira čudovit češnjev drevored.

Nocoj bo tečaj vodil znani japonski kaligraf Daiki Takemoto. Njegove sodobne umetnine izhajajo iz starodavnih kitajskih znakov, ki so se uporabljali za upodobitve na pečatih. Takemotove poteze so polne svežine, lahkotnosti in prepojene z duhom modernega časa.

02.04.2007

Gospod Watanabe me je povabil v tradicionalno gledališče Nogaku, ki ga sestavljata lirska drama nō in komično gledališče kyōgen.

Jutri za nekaj časa zapuščam Kobe. S Senseijem Nanbujem se odpravljava na raziskovalno potovanje in ogled znamenitega Ise, na otok Kyushu v Kagoshimo in Beppu ter otok Shikoku. Pot bova zaključila na zgornjem delu Japonske, v Nikku.

04.04.2007

Sakura je nacionalni cvet Japonske, hanami pa obdobje, ko občudujejo češnjeve cvetove. Obstaja več kot štiristo različnih vrst češenj.

Naša skupina se je ob praznovanju odpiranja češnjevih cvetov na dan polne lune odpravila na hrib nad Kobejem, kjer smo trenirali in se ob svetlobi lune zabavali pozno v noč.

07.04.2007

Danes je bil zanimiv dan. Obiskala sem Univerzo ekonomskih znanosti v Osaki, kjer je študiral moj učitelj Yoshinao Nanbu. Obiskali pa so jo tudi nekateri iz tistega obdobja še živeči karate mojstri, ki so svoje izkušnje z veseljem predajali študentom.

Yoshinao Nanbu je bil učenec legendarnega Tanija in Tanake, ter pod njunim mentorstvom postal najboljši karateist na Japonskem. Leta 1963 je osvojil naziv univerzitetnega prvaka Japonske. Po zaključku študija se je za vedno preselil v Evropo.

14.04.2007

Sončna sobota na gori Ikoma v prefekturi Nara. S prijatelji iz Osake smo obiskali ranč z biološko pridelavo zelenjave in keramično galerijo. Z Masatoshijem sva poiskala bambusov gozd in staro sakuro ter posnela nekaj fotografij. Pozno popoldne smo se spet srečali in peš odpravili do čudovitega tempelja Houzanji, katerega zaščitnik je Fudo Myo-o. Tempelj Ikomayama Houzanji spada v vejo shingon-risshu budizma.

Fudo Myo-o je glede na moje leto rojstva tudi moj zaščitnik. Veličastne skulpture se zdijo svobodne, z grozljivimi držami in obrazi, da odženejo zlo in prestrašijo nevedne. Predstavljajo modrost budizma, ščitijo budistično učenje, odstranjujejo vse ovire za razsvetljenje in prisilijo zlo, da se preda.

19.04.2007

Z Watanabejem sva pozno popoldne obiskala meditacijski center blizu Kyota, kjer mi je budistični duhovnik predstavil osnove zenovske meditacije. Po učni uri ob čaju so prišli še drugi gostje, s katerim smo skupaj izvedli meditacijsko seanso.

22.04.2007